Na Roblek bom odšel….

      Komentarji so izklopljeni za Na Roblek bom odšel….

…bom ljubco sabo vzel.

Begunjščica je naša domača gora, v njena pobočja zremo iz dneva v dan, s svojo mogočnostjo nas vabi v svoj objem. Ker sta E in L še premajhna za vzpon vse do vrha, pa se večkrat odpravimo na Roblek – do prijetne planinske koče, ki se je prav tako vidi iz Begunj.

Opis poti:

Mi malce “pogoljufamo” in se do Poljške planine pripeljemo z avtom. Cesta je makedamska, primerna za bolj terenske avtomobile, tako da priporočamo vzpon iz doline Drage.

S parkirišča se sprehodimo do  koče, kjer nas smerokaz za Roblekov dom usmeri na stezico, ki gre v gozd. Pot po gozdu se zmerno do strmo vzpenja in nas kmalu pripelje do mesta, kjer je postavljenih veliko polen. Ta polena so namenjena ogrevanju Roblekovega doma. Če ste pri volji in imate dovolj moči lahko kakšnega odnesete do koče (vam bodo zelo hvaležni).
Gozd na poti postaja vse redkejši pot pa vse bolj strma. S široke poti se nam občasno odprejo lepi razgledi. Pot se nato obrne nekoliko v levo in nas pripelje do mesta, kjer se nam z desne priključi pot s planine Preval-a. Nadaljujemo po poti, ki nas po nadaljnjih 10 minutah vzpona pripelje do planinskega doma. Nagrajeni boste s prelepimi razgledi na vse strani, najvišji vrh Karavank pa bo na dosegu dlani. Mi se vrnemo po isti poti nazaj na izhodišče. Lahko pa si izberete kakšno drugo pot, opise pa si lahko pogledate na hribi.net.

Mi se v planinskih kočah vedno okrepčamo, L in E imata najrajši žgance in mleko ali pa kar klobaso, midva pa pivo in štruklje (uganite kdo kaj). 🙂

Še zanimivost ob poti:

Rudnik mangana in Panzova žičnica: Na pobočju Begunjščice leži opuščen rudnik mangana. V rudniku je bilo v času njegovega polnega obratovanja zaposlenih več kot osemdeset delavcev. Inženir Lambert vitez Von Pantz, je leta 1873 na zahodnem pobočju Begunjščice zasnoval in zgradil transportno žičnico za prevoz manganove rude. Žičnica je bila v principu, tehničnih rešitvah in izvedbi docela drugačna od do tedaj znanih naprav za transport lesa in rude, predvsem zaradi izvirne uporabe enojne nosilne jeklenice za spuščajoči in dvigajoči se tovor hkrati. Manganovo rudo z rudnikov na Begunjščici prvotno vozili predvsem s sanmi, kar je bilo težko in nevarno opravilo. Do današnjih dni se je ohranilo le še nekaj slabo vidnih podpornih zidov in pa opustel rudniški rov.

V fotogaleriji pa naš letošnji obisk v juliju. S seboj smo povabili še mamo in ata. Malo nas je zeblo, pa še za najmlajšega člana smo pozabili oblačila v avtu. 🙂

 

Deli: