Kako je R izgubil očala 2.del

      Komentarji so izklopljeni za Kako je R izgubil očala 2.del

Drugič je R izgubil očala pred kratkim. Že nekaj časa je spremljal, da nove moderne tehnologije omogočajo odpravo dioptrije in na ta način pripomorejo k večji kvaliteti življenja. Večkrat nam je omenil, da bo nekoč šel na lasersko operacijo, vendar je vedno dodal, da še ni pravi čas in da zbira pogum. Spodbujali smo ga naj to že stori, vendar ga nikoli nismo silili. Ni pa nam povedal, da je pogum že davno zbral, da se je odločil da to stori, da je težava le v financah. Prav tako nam ni povedal, da je od dne, ko se je rodil L vsak mesec nekaj € dal v skrivni črni očalarski fond, ravno z namenom, da prihrani dovolj € za operacijo. Od vsega začetka je bilo jasno to, da operacija v tujini, kljub na prvi pogled ugodnejši ceni, ne pride v poštev in da se bo operiral doma, v Sloveniji. Izbral je znan center za očesno refraktivno kirurgijo v Ljubljani, katerega imena z začetkom na M ne bo omenjal.

Letos avgusta nam je povedal, da gre na pregled, kjer bodo strokovnjaki ugotovili, če je sploh primeren kandidat za takšen poseg. Prvi obeti so bili dobri. Sledil je podrobni pregled, kjer so ugotovili, da je primeren za oba tipa operacije LASEK in LASIK. Glavna razlika med obema operacijama je v pripravi očesne površine na poseg in v času okrevanja, precejšna razlika pa je tudi v ceni obeh posegov. Več o tem si lahko preberete na spletnih straneh posameznih izvajalcev.

O svoji izkušnji je napisal tole:

Zaradi pozitivnih izkušenj prijateljev in ugodnejše cene sem se odločil za operacijo LASEK in se dogovoril za termin. Prvi termin sem imel ravno na svoj rojstni dan. Žal pa sva po posvetu z zdravnico ugotovila, da je boljše, da operacijo prestavimo na kak drug termin. Razlog za to odločitev so bile viroze in prehladi, ki so v tistem času  krožili po naši družini. Tveganje za zaplete pri okrevanju je bilo preveliko, tako da sem se dogovoril za nov termin. Odločitev je bila prava, saj smo v naslednjih dneh smrkali in kašljali prav vsi.

Na dogovorjen drugi termin sem bil pred operacijo živčen, resnično živčen. V končni fazi gre le za oči. Kaj pa če gre kaj narobe? Kaj če se vmes premaknem? Kaj če ne bom več videl? Seveda je strah toliko velik, kot mu dovoliš. Med vožnjo z dvigalom sem razmišljal, kaj mi je tega treba, a sem vseeno zbral pogum in si rekel: R, zmogel boš!

Najprej se zglasiš na pultu, kjer te prijazna dekleta sprejmejo. Podpišeš izjavo, da prevzemaš odgovornost in se seznaniš z ukrepi po operaciji. Potem operacijo plačaš in »pot v novo življenje« se  začne. Sledi merjenje očesnega pritiska, ponovna kontrola dioptrije in razgovor z zdravnico, ki še enkrat pojasni kako bo potekala operacija in kako okrevanje. Zdravnica razloži katere kapljice je potrebno kapljati v oko in na kaj je potrebno biti pozoren. Razloži o bolečinah, ki se lahko pojavijo in kaj storiti v tem primeru. Dobim telefonsko številko zdravnice in navodila, da jo v primeru kakršnihkoli težav lahko pokličem kadarkoli. Operacije pri njih običajno potekajo ob ponedeljkih, sam se imel srečo, da sem ujel izredni termin na četrtek. Zakaj srečo? Ravno zaradi okrevanja, ker je sledil vikend. Zdravnica mi pove, da je termin za prvi kontrolni pregled po operaciji v ponedeljek dopoldne.

Potem sledi operacija. Prijazna sestra me pokliče in pospremi skozi izhod, čez hodnik proti operacijski dvorani. Vprašam jo, če je še čas, da uidem, pa se samo prijazno nasmehne. Ko prideva v čakalnico, pred operacijsko skočim na stranišče (le kdo gre na operacijo oči s polnim mehurjem), se med umivanjem rok pogledam v ogledalo in si rečem: Zdaj gre pa zares. Srečno R! Očala, denarnico in mobitel odložim v omarico, na glavo dobim kapico, čez čevlje prav tako in stopim v operacijsko sobo. Občutek je čuden. Ker sem bil brez očal, nisem dobro videl, poleg tega je v operacijski sobi hladno in temno. V sobi sta bili poleg zdravnice še dve asistentki. Ulegel sem se na operacijsko mizo, na nadlaket sem takoj dobil merilnik tlaka, miza pa se je premaknila pod laser. Osebje je prijazno, zdravnica celoten čas z zelo umirjenim glasom govori kaj počne. Povedala je, da bomo pričeli z operacijo najprej na desnem očesu. Čez levo oko so mi namestili prevezo. Najprej v oko dobiš kapljice, ki poskrbijo, da ničesar ne čutiš. Čeprav ne čutiš večje bolečine, pa vse vidiš. Nato sledi nameščanje držala za oko, ki prepreči, da bi pomežiknil. Samo nameščenje meni ni bilo boleče, niti ne neprijetno. Mislim, da je razlog v tem, da sem bil na sami operacijski mizi sproščeno vdan v usodo in da je zdravnica precej izkušena. Nato se je zdravnica z nožkom približa površini očesa in začela s praskanjem. Skoraj zagotovo so bile vmes še kakšne kapljice, čeprav se jih ne spominjam. Občutek je čuden. Prižge se močna luč, megleno vidiš nož, ki se približuje, čutiš glajenje oz. praskanje po očesu, zdravnica pa govori kaj dela. Sledijo še ene kapljice, nato pa beseda zdravnice glejte v lučko, ne premikajte se. Gledam v zeleno lučko, naenkrat se zasliši ropotanje laserja, bolečine ni, v okolici se pojavi vonj po zažgani roženini. Kot bi zažgal lase. Sledi že rdeča lučka laserjev, ki utripa, nato pa sledi tema za stotinko sekunde. Fak, kaj je zdaj to? Nato oči sperejo z neko tekočino, občutek je tak, kot bi si tuširal obraz okrog oči. Zdravnica nato reče, da lahko odpreš oko in ko ga odpreš vidiš ostro kot sokol. Občutek je super. Iz transa te hitro zbudijo, ko zdravnica reče, da je na vrsti še drugo oko. Tokrat so mi prevezo namestili čez desno oko in enak postopek ponovili še na levem. Ko je bilo vsega konec, se miza zapelje nazaj in zdravnica reče, da lahko vstanem. Ko vstanem vpraša, če se počutim dobro in če mi je slučajno slabo. Dejansko sem se počutil čudno, a vseeno veselo in zadovoljno. Nobene vrtoglavice, nobenega slabega počutja, nobenih bolečin, vesel, da je vsega konec. Zdravnica vpraša koliko je ura in ko se obrneš na steno zagledaš uro. Vidiš številke, kazalec za uro, kazalec za minuto, kazalec za sekundo, celo napis proizvajalca. Vidiš. Dejansko vidiš. Noro. Dobim še zadnje napotke, katere kapljice vzeti in kdaj, popijem protibolečinsko tableto. V roke dobim vrečko z zdravili, asistentka me pospremi ven, kjer dobim izvid in zgodba je zaključena. Za zdaj…

Svetloba je moteča. Res moteča. Na nos sem takoj dal sončna očala, na glavo pa kapico s šiltom. In sem šel proti domu. Seveda je jasno, da ne voziš sam in da te mora nekdo peljati. Mene je peljala kar mama T, ki je bila takrat edina lahko prosta. Med vožnjo, po približno pol ure so se mi oči začele solziti in me peči. Občutek je bil tak, kot bi mi nekdo notri nasul pesek, oči sem imel le težko odprte. Doma sem si že zjutraj v spalnici spustil rolete, si pripravil pouštre, dovolj robčkov, pijačo in hrano in pa radio, da je čas hitreje minil. Takoj sem začel s terapijo s kapljicami, ki si jih sam še nisem mogel dati v oči. Vsako uro dve vrsti kapljic z razmikom 15 min. Na oči sem si polagal hladne obkladke, ki so mi presenetljivo dobro deli. Za družbo nisem bil primeren, tako da so Ž, E in L izkoriščali jesensko sonce zunaj, jaz pa sem kot kakšen krt počival v temi. Že zjutraj sem iz glavne svetilke v spalnici pobral žarnice, saj sem pričakoval, da bo doma zagotovo nekdo prižgal luč. Predstavljajte si krta, ki ga zaslepiš z lučjo. No, tako sem se počutil. Še sreča, saj sta E in L prva stvar, ko sta stopila v spalnico prižgala luč, ki pa je na srečo ni bilo. Tako sem bil ponosen sam nase, da me je za sekundo minil še pekoč občutek v očeh. Ta občutke je bil podoben občutku peska v očeh. Za tiste, ki veste kaj je švasnaje (varjenje), je občutek enak, kot če svašaš brez zaščitnih očal. Neprijetno, pekoče in moteče, pretiranih bolečin pa sam nisem občutil. Tudi noč je minila mirno, kar me je motilo je bilo edino to, da na so na radiu na vseh radijskih postajah vrteli le ene in iste pesmi. Naslednje jutro je bilo moje stanje boljše. Še vedno je bil občutek v očeh neprijeten, pekoč in moteč, oči so bile čisto, ampak res čisto rdeče, tako da so se doma hecali, da sem kot angora zajec. Proti drugi polovici dneva je bil občutek neprijetnosti vedno manjši, čeprav je pekočina še vztrajala. Oči sem imel lahko odprte dalj časa, svetloba je bila še vedno moteča. Terapijo s kapljicami sem nadaljeval, tako kot so mi predpisali. Tretji dan oči niso bile več rdeče barve barve, pekočina je bila skoraj neopazna oz. je ni bilo, zjutraj je bil vid že zelo dober, popoldne slabši. Zaradi izbrane metode LASEK je okrevanje po operaciji počasnejše, kar pomeni, da se vidna ostrina stabilizira bolj počasi. Ampak, tega sem se zavedal že od odločitvi za to metodo in me ni presenetilo. Počasi sem se iz spalnice preselil v dnevno sobo, kjer sem preventivno na nosu raje imel sončna očala. O televiziji, mobitelu, računalniku ali branju nisem razmišljal. Čez dan sem se počutil že toliko ok, da sva se z Ljem lahko igrala z avtomobilčki, videl pa sem tudi že risbice, ki jih je ustvarila E.

Kontrola v ponedeljek je potekala tako, da so mi najprej pomerili očesni pritisk, potem pa je sledil pogovor z zdravnico. Zanimalo jo je, kakšni so bili prvi dnevi po operaciji in kako se počutim sedaj. Pregledala je očesno ozadje in povedala, da se rane lepo celijo. Povedala mi je tudi, da od sedaj naprej oči ne morem poškodovati tudi, če berem, gledam televizijo ali uporabljam računalnik, omenila pa je, da naj bom pri tem zmeren. Na izvid mi je napisala tudi priporočilo, da naj mi osebna zdravnica napiše bolniški stalež. Avtomobila še nisem bil zmožen voziti, tako da me je na pregled peljal brat. Tudi po kontrolnem pregledu je potrebno nadaljevati s terapijo s kapljicami, le da se zdaj kapljice s protivnetnim zdravilom daje le zjutraj in zvečer, čez dan si v oči kapljam umetne solze. Svetovala mi je, naj bom doma vsaj 1 teden, po tem času pa se večina operiranih po tej metodi že vrne nazaj na delovno mesto. Dnevi po kontroli so minevali hitro. Vid je bil vsak dan boljši, jaz pa vsak dan bolj navdušen. Zjutraj sem se sprehodil do šole in vrtca, kjer sem oddal E in L-ja, popoldne pa sem ju šel iskat. Ko sem bil zunaj sem vedno uporabljal sončna očala, kar priporočajo tudi zdravniki. Svetloba me ni motila, za vožnjo še nisem bil sposoben, ob primerni svetlobi pa sem lahko že gledal televizijo. Tudi delo na računalniku je nekako šlo, ampak za zelo omejen in kratek čas. Vidna ostrina je zelo nihala in je bila zelo odvisna od svetlobe zunaj. Bilo je čisto vredu, potem je bil vid meglen na enem očesu, pa na drugem, pa na obeh, pa spet na enem, stanje pa se je takoj poboljšalo, če sem si vkapal umetne solze.

Po tednu dni doma sem lahko že vozil avto in se počasi vračal v običajna opravila. Z razliko, da zdaj vidim brez očal. In to vsak dan bolje. Po 10tih dneh od operacije sem se vrnil na delo. Občutki so super, vendar moram priznati, da delo na računalniku utrudi oči. Še vedno si v oči kapljam umetne solze in se večkrat zazrem kam v daljavo. Tudi z vožnjo nimam nobenih težav. Svetloba ponoči me ne moti, prav tako vožnja v dežju. Smešno se mi zdi, da se večkrat zalotim, kako si popravljam očala na nosu, čeprav jih tam ni več….

Pričakujem, da bom po mesecu dni, ko grem na drugi kontrolni pregled po operaciji nad stanjem še bolj navdušen in da bo vidna ostrina do takrat že konstantna. Tistim, ki o operaciji še razmišljate po svoji izkušnji svetujem takole. Razmislite koliko si to želite, preverite vse možnosti, ki so primerne za vas, posvetujte se s strokovnjaki in se odločite. Ne bo vam žal.

Zaključim, kot mi je rekla zdravnica prvič, ko sva se srečala: Se vidimo! 

Deli: