2. tradicionalno Martinovo popotovanje

      Komentarji so izklopljeni za 2. tradicionalno Martinovo popotovanje

11. novembra praznujemo god sv. Martina, po Sloveniji se vrstijo martinovanja, na mizi je mlado vino in dobra hrana. Mi smo se že lani odločili, da bodo naše Martinove nedelje nekaj posebnega. Letos je bilo takole…

Zbudili smo se za naše razmere relativno pozno, šele okrog sedme ure. Pozabili smo, da je Martinova nedelja, še manj smo razmišljali, da smo bili lani na 1. tradicionalnem Martinovem popotovanju. In tako smo sedeli pri zajtrku, ura je bila tam nekje pol osmih. E je jedla marmelado, Ž si je pripravila jogurt s kosmiči, R se je basal s sendvičem, L pa je packal s čokoladnim namazom. V ozadju je ropotala televizija, na sporedu so bile risanke in kar naenkrat se R spomni. Joj, danes je na vrsti naše 2. tradicionalno Martinovo popotovanje. Gremo?

Itak, smo rekli vsi v en glas.

Na spletu pogledamo kdaj odpelje naslednji vlak iz nam najbližje postaje in ugotovimo, da ob 8:13. Smer Ljubljana. Ura je 7.40. Fak. Pogledamo se. Mizo je potrebno pospraviti. Pripraviti je potrebno nahrbtnik, pa malico, pa pijačo, pa avtomobilčke za L, pa dežnik, če bo dež, pa… Da smo še v pižami, z neumitimi zobmi sploh ni potrebno razlagati. R pa odločno: Gremo!

Sledila je bliskovita akcija. Oblačenje, umivanje, pospravljanje mize, priprava nahrbtnika, vmes pa še lulanje, pa kakanje, iskanje ključev, zaklepanje vrat,… in že smo sedeli v avtomobilu na poti proti železniški postaji. Tudi sanjalo se nam ni, kaj bomo počeli v Ljubljani, vendar smo se vsi strinjali, da imamo med vožnjo še več kot dovolj časa, da pripravimo načrt.

V Ljubljani smo se odločili, da bomo obiskali Ljubljanski Grad. Z vzpenjačo. Z železniške postaje smo se peš odpravili proti centru mesta. Na avtobusni postaji smo vzeli zemljevid in naredili načrt poti. Najprej smo se ustavili pred stavbo RTV Slovenije, kjer smo opazovali dečka s piščalko, pa ni minila minutka, ko R-ja in L-ja ni bilo nikjer več. Fanta sta meni nič, tebi nič zavila noter in si vsaj avlo televizije ogledala še od znotraj. Odkrila sta, da je v avli mini muzejska zbirka starih televizijskih naprav, v vitrini pa sta našla tudi Radovednega tačka. Vzela pa sta si tudi svojih pet minut in si ogledala risanko, ki se je vrtela na televiziji na steni. Ko sta končno prišla ven smo Ljubljanico prečkali preko Zmajskega mostu, katerega uradno ime je bilo Jubilejni most (ja tudi mi nismo vedeli), in ga še vedno stražijo 4 zmaji, vseh skupaj pa jih je na mostu kar 20. Po dveh semaforjih smo prispeli do spodnje postaje vzpenjače. Tam pa nas je čakalo presenečenje. Vzpenjača zaradi vzdrževalnih del ne vozi. Super. Otroka sta navdušena na način, kot znajo biti navdušeni samo otroci. Enega bolijo noge, en bi šel na avtobus, L sploh ne bi šel na grad, E si strašno želi videti grad. In si rečemo, nimamo druge možnosti, gremo peš. Med vzpenjanjem proti gradu in prepričevanjem, da je res samo še malo, opazujemo kako je jesen pobarvala liste, kako je Ljubljana velika, kako pod nami teče Ljubljanica. naša Ž pa med hojo ugotovi, da so na gradu delavnice za otroke. Krasno. Pravo navdušenje se hitro vrne, vmes pa ugotovimo, da smo že na vrhu.

Do delavnic imamo ravno dovolj časa, da si ogledamo grad. Ogledamo si grajsko dvorišče, pogledamo kapelo, pogledamo grajsko ječo in zbiralnik vode. V grajski kapeli sedi grajski pisar, ki E in L izdela čisto pravo knjižno kazalo, v zameno za katerega sta morala obljubiti, da bosta raje kot računalnik, facebook in instagram brala knjige. Naš R pa ne bi bil R, če ne bi našel “skrivnega prehoda”, kjer smo odkrili še grajsko jamo in razstavo fotografij živali. Na delavnicah smo najprej poslušali zgodo o Petru Klepcu, pastirčku, ki je s pomočjo dobre vile postal strašno močan, potem pa si je vsak udeleženec izdelal zanimivo družabno igro s kockami in kamenčki. V bistvu sta 2 uri na delavnici minili kot bi migni, zraven pa smo se zelo zabavali.

Čas je bil, da se vrnemo proti železniški postaji. Izbrali smo isto pot z gradu, kot pri vzpenjanju. Obiskali smo center mesta, kjer smo si ogledali tromostovje, pomahali Prešernu in njegovi Juliji na oknu, ter se odpravili nazaj proti železniški postaji. Vmes smo pojedli kosilo – tokrat je kuhal naš mojster R, ki je pripravil strašno dobre in posebej zdrave Martinove menije v McDonalds-u.

 

Vtisi z našega popotovanja:

  • Vožnja z vlakom je super
  • Vse se zmore, če se le hoče
  • Ljubljana je lepa
  • Ljubljanski grad ponuja mnogo aktivnosti in skrivnosti
  • Biti spontan je včasih najbolje
  • Krasno smo se imeli
  • Naslednje leto ponovimo

Boste šli z nami?

 

 

 

 

 

Deli: